Učenje slepih otrok

Zoran Škrinjar je začel poučevati glasbeno teorijo in igranje klavirja slepe otroke po naključju, ko so že skoraj obupani starši po vsej Sloveniji iskali učitelja klavirja za svojo slepo hčerko. Zoran je sprejel povabilo in sledilo je osem let intenzivnega poučevanja te učenke ter še drugih dveh slepih otrok. Vsi so imeli ustrezne dispozicije za glasbeni pouk, ki so ga opravljali po rednem učnem programu (ne prilagojenem).

Njegova prva slepa učenka je imela poleg glasbenih sposobnosti tudi absolutni posluh, vendar pa žal tudi nekatere pomembne zdravstvene omejitve, ki so vplivale na zahtevnost pedagoškega dela in nekoliko počasnejši napredek. Vendar je pod Zoranovim vodenjem z odličnim uspehom opravila štiri razrede nižje glasbene šole Moste-Polje v Ljubljani. Po tem je glasbeno šolanje nadaljevala na Glasbeni šoli Velenje, kjer je končala nižjo stopnjo klavirja in se prepisala na oddelek za orgle.
Druga dva slepa učenca sta bila zelo bistra in se hitro učila. Eden od njiju je v enem letu (prav tako z odličnim uspehom) opravil dva letnika nižje glasbene šole in prav tako končal štiri razrede nižje glasbene šole Moste-Polje. Po vpisu na Škofijsko gimnazijo Želimlje je žal prenehal obiskovati pouk klavirja in se z igranjem ukvarja ljubiteljsko - amatersko.

Drugo slepo dekle pa je končalo le dva razreda omenjene nižje glasbene šole. Začela se je ukvarjati s solopetjem. V poznih gimnazijskih letih se je vpisala na Glasbeno šolo Domžale, kjer se je začela resno ukvarjati s petjem. Sodelovala je v ansamblu Slepi potnik, glasbeni skupini otrok iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, kjer so skupaj posneli tudi zgoščenko Ljubezen na prvi dotik pod vodstvom profesorice tiflopedagogike, profesorice likovne pedagogike, diplomirane slovenistke v Zavodu za slepo in slabovidno mladino (ter tudi znane slovenske pisateljice) Aksinje Kermauner.

Zoranove metode učenja klavirja slepih otrok so temeljile na izkušnjah, ki jih je pridobil pri lastni glasbeni rehabilitaciji, in tudi na znanju, ki ga je osvojil na mnogih tečajih v tujini, zlasti mu je v prvih letih, ko je oslepel, s posebnim razumevanjem težkega položaja in ustreznimi nasveti pomagal znameniti profesor Arbo Valdma. Njegova glasbena pot se je s tečaji konsistentno dvigovala, segal je vedno po zahtevnejših skladbah, igral v najrazličnejših zasedbah, začel komponirati …
Zaradi tovrstnih bogatih znanj je Zoran Škrinjar razumel, kakšen pristop potrebujejo njegovi slepi učenci, in jih uspel vse zelo uspešno pripraviti na eksterne izpite na redni nižji glasbeni šoli po rednem (ne prilagojenem) učnem načrtu za posamezni letnik. Pripravljal jih je tudi na teorijo glasbe, ki so jo vedno opravili z odliko. Pri svojem delu je bil natančen, profesionalen, zahteven, usmerjen je bil v kakovost izvedenih skladb in pripeljal učence do želenega cilja.

Vsi njegovi učenci so tudi večkrat na leto nastopali po različnih prireditvah v Sloveniji, sodelovali na dobrodelnih koncertih Lions klubov, ki so tudi podpirali te otroke ali druge ljudi potrebne kakršne koli pomoči, nastopali so v Slovenski filharmoniji in drugih dvoranah po Sloveniji (Hala Golovec v Celju, Narodni dom v Celju, dvorana Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani ...)
''Zahtevnost pedagoškega dela s slepimi otroki je seveda zelo visoka,'' pove Zoran. ''Če je profesor videč, mu je seveda v nekaterih pogledih vodenje slepega otroka lažje, še zlasti, če ima tudi ustrezno tiflopedagoško predznanje. Videč profesor učenca lahko opazuje, vidi njegove psiho-fizične reakcije, mu zato drugače svetuje ter mu drugače pomaga pri obvladovanju prostora, telesa in inštrumenta (klavir je za slepega velik inštrument). Poleg tega se videči profesor lažje pripravlja na pouk klavirja v smislu priprave skladb, vidi note, jih sproti bere, spremlja itn. Če pa je profesor tudi sam slep, nekatere stvari razume in reši hitreje, saj mu je situacija iz njegovih izkušenj igranja na klavir bolj prezentna - jasna, vendar pa ima lahko težave na nekaterih drugih točkah. Zato je zelo dobrodošla izmenjava izkušenj med pedagogi za slepe glasbenike, kot se je zgodila na mednarodnem kongresu leta 2005 v Pragi, katerega sem se udeležil tudi sam. Udeleženci kongresa so večinoma temeljili na metodah dela z braillovo notacijo. Ta je, za kasneje oslepele osebe, ki nimajo tako razvitega tipa kot tisti slepi, ki so ga razvijali od rojstva dalje, zelo zahtevna in večinoma tudi precej nepraktična. Ker sem tudi sam kasneje oslepel, sem izdelal metodo učenja klavirja, ki je zame osebno hitrejša in lažja, za svoje slepe učence pa sem jo še dodatno nadgradil. Na kongresu je predstavitev mojega dela vzbudila pri udeležencih izredno zanimanje, zato so me najprej povabili, da igram kot do sedaj prvi in edini slovenski solist z orkestrom na najbolj eminentnem koncertu, ki ga je na Češkem sploh možno dobiti - v vladni palači na Hradčanih, v veliki in izjemno lepi Španski dvorani, kjer imajo koncerte samo najprestižnejši svetovni glasbeniki. To je bilo zame osebno zelo veliko priznanje in seveda tudi izziv, ki sem ga bil zelo vesel. Med drugim pa sem dobil tudi povabilo na strokovno ekskurzijo po nekaterih praških ustanovah za slepe in izmenjavo izkušenj s tamkajšnjimi pedagogi, predstojniki in drugimi osebami, ki delajo s slepimi osebami, zlasti na področju glasbe.''

Na tem mestu ste, dragi gostje strani www.amadeusblues.com, vabljeni h komunikaciji z Zoranom, da ga vprašate kar koli vas zanima o omenjeni temi. Zoran vam bo odgovoril v najkrajšem mogočem času na elektronsko pošto. Pri tem so dobrodošla tudi vaša mnenja, predlogi, izkušnje, informacije s tega področja. Zoran in verjetno še marsikdo, ki ga ta tema zanima, bo hvaležen zanje.