Recenzija: Manj znani Mozart (2001)

V jeseni leta 2001 je v dvorani Sv. Stanislava, Ljubljana – Šentvid, pianist Zoran Škrinjar posnel dvojo drugo ploščo, ki jo je naslovil ''Manj znani Mozart''. Pri izdaji je sodeloval Glasbeni program Radia Slovenija, producenta sta bila Boris Rener in Žiga Stanič, tonski mojster pa Rado Cedilnik. Izid je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Pianist Zoran Škrinjar je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani (klavir in komorna glasba, prof. Aci Bertoncelj in Primož Lorenz), študiral je muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimal ga je tudi jazz in v Ljubljani je konča leta 1999 tovrstno šolo, kjer so kot profesorji delovali V. Glodic, D. Jarh in M. Smerkol. Pianist Zoran Škrinjar je nastopal tako solistično, komorno, igral je z orkestri, sodeloval tudi na jazz prireditvah. Borba s težko očesno boleznijo bi marsikoga pianistično onesposobila, a Zoran se tudi sedaj aktivno glasbeno udejstvuje, poučuje klavir, nastopa, improvizira …

Za ploščo Manj znani Mozart je sam oblikoval tudi komentar k posameznim skladbam, ki jih je izbral iz bogate zakladnice Mozartovega opusa.

Tu je najprej Mozartov koncert v C-duru, KV. 415. Delo je nastalo leta 1783 na Dunaju in tam je istega leta doživelo tudi prvo izvedbo, solist je bil Wolfgang Amadeus Mozart sam. Pianista Zorana Škrinjarja na plošči spremljajo Simfoniki RTV Slovenije z dirigentom Antonom Nanutom.
Po odločni orkestralni uvodni temi prvega stavka nadaljuje Zoran Škrinjar s klavirskim partom zelo tonsko občutljivo, tehnično spretno. Tu je vrsta drobnega okrasja, tu je vrsta smiselnih poudarkov, opazno je logično vodenje glasov, kar pride še posebej do izraza v polifonsko grajenih odlomkih. Poudariti velja tudi dramatiko, ki je v tem stavku vsekakor prisotna, in svojevrstno ''žarčenje'', ki ga je v poustvaritev Mozartove glasbe vtkal solist – pianist s svojo interpretacijo. Zanimiva je tudi repriza: tu se je skladatelj zavestno oddaljil od ekspozicije in prepustil vodilno melodiko solističnemu klavirju.
Izjemna lepota preveva drugi stavek koncerta s široko razpeto melodiko in odlično izpeljano klavirsko igro.
Za tretji stavek (Rondo, Allegro) velja, da si briljanca instrumentalne igre in izrazna ponotranjenost na svojevrsten način podajata roki: sicer živahen stavek prekinja kar dvakrat sprememba v tempu (iz Allegra v Adagio), v tonaliteti (iz dura v mol), v taktovskem načinu (6/8, 2/4). V obširnem klavirskem partu odkriva Zoran Škrinjar ta čarobni Mozartov svet kot vešč pianist in tudi kot zelo tankočuten poustvarjalec.

Klavirskemu koncertu sledi na plošči niz štirih solističnih klavirskih skladb. Najprej je tu romanca v As-duru, KV. Anh 205, za katero sicer menda ni uradno potrjeno Mozartovo avtorstvo, je pa vsekakor ''produkt Mozartove šole'', kot je razbrati iz komentarja. Stavek močno spominja na počasne stavke iz Mozartovih klavirskih sonat; pianist Škrinjar ga je poustvaril ob odličnem tonskem niansiranju in s smiselnim stopnjevanjem v dinamiki.
Rondo v D-duru, KV. 485, je izrazito monotematično zasvnovana skladba, pianist v komentarju pravi, da mu je komaj razumljivo, zakaj je Mozart to skladbo poimenoval ''rondo''.
Rondo v a-molu, KV. 511, je nastal ob smrti Mozartovega očeta (1787), izžareva tragično razpoloženje, ki ga mestoma osvetlijo malce vedrejši odlomki in briljantna tehnična figuralika.
Ob omenjenih solističnih enostavčnih Mozartovih delih je pianist Škrinjar uvrstil na ploščo še izvedbo Mozartovih Desetih variacij v G-duru, KV. 455, ki ponujajo vrsto možnosti za tehnično raznolikost in tudi za nizanje različnih razpoloženj. Siceršnja šaljivost preide mestoma tudi v bolj temačno vzdušje, nekatere variacije pa predstavljajo tudi pravcato stopnjevanje v zahtevnosti pianistične igre.

In ob zaključku še svojevrsten dodatek: G. de Paul in njegova skladba z naslovom ''You Don't Know What Love Is'' v aranžmaju pianista Zorana Škrinjarja in tudi v njegovi izvedbo, kontrabas igra M. Smerkol. Še en dokaz, da je Zoran Škrinjar odličen poustvarjalec klasike, ob tem pa tudi zanimiv aranžer, improvizator, torej izredno sposoben tudi kot izvajalec tovrstne glasbe. Trikrat ''bravo!'' za Zorana!

Ob številnih glasbenih aktivnostih pa je dejaven tudi na področju širjenja kulture slepih in slabovidnih Slovenije.

Na začetku komentarja k plošči je Zoran Škrinjar zapisal: '' To ploščo posvečam svojim profesorjem, ki so kakorkoli vplivali na mojo umetniško pot.'' Ob koncu pa se še posebej zahvaljuje: '' Simfonikom RTV Slovenija, glasbeni produkciji Radia Slovenije, ki so me podprli pri izvedbi tega projekta. Še posebej se zahvaljujem maestru Antonu Nanutu ter producentoma Žigi Staniču in Borisu Renerju ter vsemu osebju Glasbene produkcije za njihovo požrtvovalno delo.'' Nadaljuje pa: ''Dodatna zahvala gre tudi nekaterim Lions klubom, ki so prav tako pripomogli k uspešnosti projekta. Posebno zahvalo dolgujem tudi vsem svojim prijateljem in prijateljicam, ki so mi na kakršnkoli način nesebično pomagali pri izvedbi tega projekta.''

Milena Nograšek v Biltenu, številka 5, decembra 2002, stran 77.