Predstavitev nekaterih praških ustanov za slepe in slabovidne, Slovenija, 2005

V Ljubljani, v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, sta kmalu po vrnitvi iz Prage (2005) predsedujočim Zavoda in Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, slepim glasbenikom, uslužbencem ministrstva za šolstvo in šport ter drugim udeležencem predavanja Zoran Škrinjar in Neva Laščak delila svoje izkušnje s te enotedenske ekskurzije. Predstavila sta razvitost raznih institucij, namenjenih slepim in slabovidnim, kot tudi prilagoditve celotne infrastrukture za slepe. Od institucij sta izpostavila praški Konservatorij Jana Deyla, Šolo Jaroslava Ježka, rehabilitacijski center za pozneje oslepele idr.

Strokovna ekskurzija v Prago, 2005

V šestdnevnem obisku Prage je imel Zoran Škrinjar priložnost pobližje spoznati nekaj pomembnejših praških ustanov za slepe.

Prvi dan si je ogledal praški center za rehabilitacijo pozneje oslepelih oseb. Direktorica mu je podrobno razkazala vse prostore in poseben poligon za zunanjo vadbo orientacije v prostoru (s semaforji, raznimi pripomočki, različnimi teksturami tal idr.) ter opisala različne načine dela z njihovimi varovanci. Center je imel tudi bivalne enote za ljudi in njihove pse vodiče. Po tem vzorcu, na podlagi Zoranovega predavanja v Sloveniji, so že osnovali podoben poligon za slepe tudi v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Drugi dan je Zoran Škrinjar obiskal Konservatorij Jana Deyla za slepe in slabovidne (Jan Deyl Conservatory and Secondary school for Visually empired). S pomočjo odlične češke prevajalke in slovenistke Kristine Pellarove je imel intervjuje z nekaterimi slepimi ali slabovidnimi profesorji, z ravnateljem in videčimi pedagogi. Govor je tekel o načinu študija in zgodovinskem razvoju konservatorija do danes. V tem pogovoru so profesorji Konservatorija Jana Deyla Zorana povabili k sodelovanju na mednarodnem kongresu pedagogov za slepe glasbenike. Prisostvoval je različnim vrstam pouka z braillovo notacijo, poslušal priprave nekaterih boljših gojencev na njihov koncert ter si ogledal poseben oddelek za klavirske uglaševalce.

Tretji dan si je Zoran ogledal Šolo Jaroslava Ježka, ki je namenjena predvsem slepim, slabovidnim, v njej pa se izobražuje tudi nekaj videčih učencev. Podobna je slovenskemu Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, tudi v tem, da ima prilagojene programe za otroke z duševnimi in drugimi posebnimi motnjami (B in C). Ravnateljica je Zoranu predstavila stopenjski sistem šolanja za slepe, od vrtca do najvišjih razredov. Prisostvoval je lahko pouku, se pogovarjal z učenci, njihovimi pedagogi, najbolj pa je bil zanimiv glasbeni pouk klavirja in flavte na nižji stopnji z braillovo notacijo. V šoli imajo tudi majhno, a zelo lepo koncertno dvorano z enim od najboljših klavirjev v Pragi, znamke Petrof, darilo vdove slabovidnega skladatelja in pianista Jaroslava Ježka. Posebnost tega ogleda pa je bila tudi razstava fotografij slepih mladih fotografov, ki se tovrstnih veščin učijo v posebnem fotokrožku (dvd).

Četrti dan je Zoran obiskal praško ministrstvo za šolstvo in šport, kjer si je ogledal posebno notno knjižnico z braillovo notacijo ter kupil dva primerka odlične češke šole za braillovo notacijo (za videče in slepe pedagoge), ki ju je predstavil tudi na raznih predavanjih v Sloveniji. V okviru češke zveze slepih je tudi ogromna braillova tiskarna, ki je ponujala razne publikacije, časopise in revije (tudi prevedene iz tujih jezikov). Vse publikacije so bile zapisane v braillovi pisavi ali v povečanem tisku za slabovidne osebe. Tu je Zoran dobil tudi nekaj vzorcev koledarjev za slepe z reliefno obliko živali in drugih podob ter zapisom v braillovi pisavi. Sledil je še ogled zvočnega studia, kjer med drugim pripravljajo izjemne fonoteke z različnimi vrhunskimi starimi arhivskimi posnetki. Vsi omenjeni oddelki so v sklopu stavbe češke zveze slepih, v Pragi, le tiskarna je oddaljena kakih 50 m od te zveze. Opravil je še nekaj pomembnih razgovorov z nekaterimi ključnimi predstavniki češke zveze slepih.

Peti dan si je Zoran ogledal praško infrastrukturo za slepe, imenovano ''bezbarierovo kretanije'' (gibanje brez ovir). Pod strokovnim vodstvom slepega inženirja si je ogledal razne vrste talnih oznak za slepe in slabovidne, predvsem na pločnikih, in posebna vodila (majhne kanalčke), na površinah metroja, ki pripeljejo slepega npr. iz vlaka do tekočih stopnic idr. Njihov najpomembnejši izum, tj. posebno belo palico, z elektronskimi dodatki in tremi gumbi, ki aktivira različne odzivnike, ki slepemu pomagajo pri gibanju skorajda po vsej Pragi. Ti odzivniki so nameščeni na vozilih mestnega potniškega prometa, na vhodih v metro in vseh njegovih postajah, na bankah, poštah in vseh drugih pomembnih javnih ustanovah, ki jih slepi lahko uporabljajo samostojno.
V stavbi češke zveze slepih imenovane "SONS" si je Zoran ogledal še njihovo tiflotrgovino z najrazličnejšimi pripomočki za slepe (npr. bela palica z rezervnimi deli, kot so rezervni koleščki, igralne karte z braillovimi številkami, šah za slepe, zvočni termometri, merilci za denar ...). Na vrhu te stavbe pa je tudi posebna klubska dvorana za predvajanje filmov za slepe, v kateri imajo letni abonma z več kot 33 filmi, prirejenimi s posebnimi komentarji zanje.

Šesti dan je imel Zoran Škrinjar čast spoznati enega od redkih še živečih starejših slepih jazzpianistov, gospoda Jaroslava Kosa. Obiskal ga je na glasbeni šoli, kjer uči. Redno igra v jazzklubu "Metropolitan", kjer je z velikim uspehom v tistih dneh igral tudi Zoran, z neko starejšo praško jazzovsko skupino. Jaroslav je Zoranu zaigral nekaj starih jazzovskih melodij, skupaj pa sta zaigrala tudi štiriročno, improvizirani blues (vse to je na videoposnetku). Jaroslav je Zoranu pokazal braillov notni zapis Toccate za klavir od Roberta Schumanna, ki jo je Jaroslav transkribiral iz drugega braillovega zapisa.

Zadnji dan je prav tako obiskal nekaj kulturnih ustanov (akademija za glasbo, znamenita koncertna dvorana "RUDOLFINUM SAAL'' idr.), kjer je v družbi svojih dveh sodelavk, ki sta ga vseh šest dni spremljali na tej strokovni ekskurziji, Neve Laščak in Jane Kastelic, poslušal vrhunske koncerte stare in sodobne klasične glasbe.

The development of educational system for blind musicians in Slovenia, Praga, 2005

Na povabilo češkega ministrstva za šolstvo in konservatorija Jana Deyla je Zoran Škrinjar na Mednarodnem kongresu pedagogov za slepe glasbenike v Pragi udeležencem iz več kot 10 držav predstavil razvoj glasbenega izobraževalnega sistema za slepe v Sloveniji.

Začel je z zgodovinskim orisom in izpostavil profesorja Karla Jeraja. Kot vrhunski glasbenik, violinist in dirigent ni vplival samo na razvoj glasbe za slepe v rodni Avstriji, ampak nekaj let pred smrtjo tudi v Sloveniji. Leta 1900 je postal koncertni mojster dunajske Dvorne opere (pod vodstvom Gustava Mahlerja) ter slovel in koncertiral po mnogih evropskih državah. Bil je tudi klavirski spremljevalec znamenitega violinista George Enescuja. Po razpadu habsburške monarhije se je preselil v Ljubljano in postal profesor violine na ljubljanskem konservatoriju. Pod njegovo taktirko so s slovenskim orkestrom na naših tleh prvič zazvenela velika simfonična dela (npr. Berliozova Fantastična simfonija). Deloval je kot aranžer, skomponiral pa je tudi opero Lepa Vida (na Prešernovo besedilo). Bil je edini glasbenik v vsej slovenski zgodovini, ki je največ prispeval k izobrazbi slepih glasbenikov, s katerimi je veliko nastopal tako v Sloveniji kot v tujini.

Po tem je Zoran predstavil nekaj slepih in slabovidnih (amaterskih in delno profesionalnih) slovenskih glasbenikov, njihove pristope h glasbi ter glasbeno udejstvovanje.

Predavanje je sklenil s prikazom svojega glasbeno ustvarjalnega, poustvarjalnega, pedagoškega in profesionalnega dela. Pokazal je posnetke različnih svojih koncertov kot tudi nastopov njegovih slepih učencev.

Ob koncu predavanja je bil Zoran Škrinjar povabljen k izvedbi koncerta z orkestrom v praški vladni palači.

Jazz za mlade klasične pianiste, Slovenija, 2005

Zoran Škrinjar je po zelo uspešnem koncertu v dvorani Zavoda svetega Stanislava z Ljubljanskim godalnim kvartetom in nekaterimi jazz kolegi dobil povabilo profesorjev klavirja iz glasbene šole Zavoda svetega Stanislava za izvedbo jazz seminarja za mlade klasične pianiste na njihovi šoli. Seminar je trajal intenzivno od jutra do večera dva dni. Udeleženci so bili videči učenci iz različnih glasbenih šol, stari 12-28 let.

Seminar se je začel s kratko avdicijo, nato je sledilo predavanje o razvoju jazza skozi zgodovino vse do današnjih dni. Pri tem je Zoran uporabljal zgoščenke, DVD-je, filme idr. ter mlade glasbenike učil poslušanja tovrstne glasbe. Predstavil jim je tudi delo po posluhu.
Sledil je praktični pouk, individualne in skupinske oblike. Ukvarjali so se z osnovami jazzovske harmonije, improvizacije in igranja v jazz zasedbi. Tako so aktivni udeleženci po dveh dneh intenzivnega dela na svoj instrument uspešno odigrali, mnogi med njimi prvič, v profesionalni jazzzasedbi (Zoran Škrinjar – klavir, Nikola Matošić – bas, Gašper Peršl – bobni). To je bila zanje svojevrstna izkušnja in izziv, saj so bili v zasedbi samostojni glasbeniki, solisti in improvizatorji.
Koncert je bil nadgrajen še s kratkim koncertom omenjene profesionalne zasedbe. Tako je nastal nepozaben večer jazzovske glasbe za vse udeležence koncerta.